Podzemni svet Budimpešte

Našim obiskom znamenitih jam pri sosedih kar ni videti konca. Po izredno slikoviti Gualtiero Savi v Italiji, nas je pot po nekajtedenskem zamiku vodila vse do Budimpešte. V njihove znamenite termalne jame nas je že prej vabil Csaba Egri, a smo vsakič našli primeren izgovor glede izvedbe. Tokratnemu vabilu Pétra Adamka pa preprosto nismo uspeli ubežati, se naložili v kombi in v petek zvečer odrinili k madžarskim sosedom.

2014-05-17_2483

Naš cilj je bila znamenita jama József-hegy, ki se je zaradi izrednih posebnosti oklepa opis Lechuguille v malem. Povsem upravičeno je zaradi tega uvrščena na seznam predlogov za Unescovo svetovno dediščino. O vsem, kar jama premore, je pred kratkim izšla tudi zajetna knjiga, a le v madžarskem jeziku. Vhod se nahaja na enem izmed vrhov Bude, na travniku sredi običajnega primestnega utripa, kjer stoji tudi jamarski dom. Nam se je to zdelo nadvse imenitno, saj smo vajeni povsem drugačnih pristopov do jam.

2014-05-17_2515 Panorama

Jama ni nastala zaradi površinskih voda, kot je to ponavadi pri nas, temveč zaradi dvigajočega se hidrotermalnega delovanja. Za te jame so značilni razvejani spleti rovov, pravi labirinti spoštljivih dolžin. Z velikimi dvoranami se ravno ne morejo prehvaliti in tudi kapniških okrasij ni v izobilju, saj so zaradi slabe povezave s površjem nastajali dosti počasneje. So pa zato vidne nenavadne posebnosti v obliki velikih kristalov, aragonitov, sadrastih plošč in lestencev, aragonitnih iglic in še bi lahko našteval.

2014-05-17_2698

V jamo smo začeli vstopati šele v zgodnjih popoldanskih urah z bojaznijo, da nam bo časa za ogled preprosto zmanjkalo. Razvejani rovi na načrtu jame so namreč obetali dolgotrajno plazenje, vendar nas je na realna tla postavilo Petrovo kroženje nad le manjšim delom jame. Dejstvo je, da je jama izredno občutljiva, celo do te mere, da so nekateri deli doživeli le en obisk, ponovitve pa so strogo prepovedane. Naša sedemčlanska zasedba je bila za takšen občutljiv svet seveda preokorna.

2014-05-17_2690

Do največje dvorane smo se pretočili v običajnem ritmu. Na vseh odsekih, kjer so se odigrali pomembni dogodki v stilu širjenja in iskanja nadaljevanj, nas je Peter izčrpno informiral o težavnem delu prvopristopnikov. Tu so rovi večinoma ozki in oblepljeni s suhim blatnim nanosom, kar se je v kombinaciji s toplim zrakom okoli 13. stopinj izkazalo za prijetno drajsanje. Jama je praktično prekopana do globine 60 metrov, kjer so naleteli na največji prostor v jami poimenovan »železniška postaja Kinizsi«.

2014-05-17_2695

No, tu se začne popolnoma drugačen svet, kot smo ga bili vajeni nekaj deset metrov višje. Dvorana je tlakovana s sadrastimi ploščami v dolžini 70 metrov, ob robu pa se bohotijo vsaj polmetrski kristali. Pot je speljana okoli celotne dvorane, tako da jo je mogoče videti v celoti. Za boljšo predstavitev je tudi delno elektrificirana, kar kazi podobo, vendar posebnosti tvorb na srečo prevladajo.

2014-05-17_2652

2014-05-17_2638

Lepo označena pot nas je vodila do naslednjih dvoran in prehodov, kjer so kljub množičnemu obisku vse lepote še vedno na pravih mestih. Takoj se opazi predanost ekipe in skrb vodičev, ki se zavedajo krhkosti takšnega sistema in glede na njihov pristop, bodo lepote tu še dolgo kljubovale jamarskim firbcem.

2014-05-17_2610

2014-05-17_2596

Preko »sladoledne« dvorane smo se prek enostavnih prehodov prebili do našega zaključnega rova. Le nekaj metrov naprej so se pričeli že ožji deli z izredno občutljivimi stenami, kjer bi naša ekipa lahko udejanila prizor slona med porcelanom. No, ker zadnje čase akcije ne zaključimo brez fotografiranja nas je čakal še malce počasnejši povratek.

2014-05-17_2566

Kljub umirjenemu tempu smo iz jame pokukali po petih urah, vmes reševali še izgubljeno želvo v stranskem rovu, se okrepčali z odličnimi klobasami Petrovega očeta (ki je prav tako Péter Adamko) in grenko razmišljali o naslednjem dnevu, saj nam je akcija prehitro minila.

2014-05-17_2707

Iz zagate nas je rešil Csaba, ki nas je naslednji dan popeljal v jamo Pál-völgyi. Ta, skoraj s 30 kilometri dolžine, velja za eno najdaljših jam na Madžarskem. Odkrita je bila že leta 1904, ko je sin lastnika kamnoloma reševal izgubljeno ovco, kateri se je udrlo pod nogami. Danes slovi kot turistična jama, vendar je turistom na ogled le manjši del jame. Zanimivejši je seveda dostopen le jamarjem, kar sta nam omogočila jamarja Gabi in Atila iz lokalnega jamarskega društva.

2014-05-17_2785

Tudi tu smo ubrali že znano taktiko – najprej ogled jame, nazaj grede pa fotografiranje. Do najlepših delov smo porabili slabe tri ure in vmes spoznavali izredno domišljijo odkrivanja prehodov. Tam kjer res ne bi pričakoval nadaljevanja so jamarji bodisi načrtno ali naključno našli prehod v rove. Na nekaterih mestih so tako raziskave že popolnoma zastale, a so bili nenavadni dogodki »krivi« za nove kilometre rovov. Takšen je klasičen primer z odmikom skale na mestu, kjer so že vsi obupali, za odmaknjenim kamnom pa spet prepih in črna tema…

2014-05-17_2932

Izredno razgibano jamo prekinjajo krajše stopnje, ki so jih jamarji opremili s stalnimi kovinskimi lestvami. Na nekaterih ozkih mestih se prav sprašuješ, kako jim jih je uspelo stlačiti skozi vse ožine, vendar se je gotovo splačalo. V nasprotnem primeru bi morali poleg običajne opreme s seboj vlačiti še opremo za vrvno tehniko. Morda je jama zaradi podobnih ožin, kaminov in spustov mestoma že enolična, a jo na srečo krasijo najrazličnejša okrasja.

2014-05-17_2829

2014-05-17_2820

Do najlepših delov je načeloma potrebnega kar nekaj truda, se pa gotovo splača. Do tja je raziskovalce vodila dolgoletna raziskovalna vnema in niso kar vnemar poimenovali to odkritje »jubilejni del«. V že tako lepem profilu rova se šopirijo čudovite jamske posebnosti, ki iz dvorane v dvorano postajajo vse lepše. In za moj okus je del z imenom »ementaler« z velikimi fasetami pika na i že tako čudovitemu rovu.

Ker nas je čas kar precej priganjal, saj smo se morali ta dan vrniti nazaj v Slovenijo, je bilo fotografiranje precej ekspresno. Kakršnokoli dolgo snovanje posnetka je bilo povsem nezaželjeno, celotna ekipa pa je delovala kot najbolje utečena švicarska ura. Celo tehnika je delovala kot je morala. Ven smo pridrajsali po petih urah, se poslovili od madžarskih kolegov, jih seveda povabili v naše loge, napolnili kombi in odpeljali proti rodni grudi.

2014-05-17_2850

Podzemlje Budimpešte smo spoznavali Bole in Mojca, Miha in Ines z Jakom, Andrej, Vid, Tina in podpisani, ki že močno pogrešajo spet kakšno slovensko jamo. Predvsem pa se zahvaljujemo Petru za nastanitev in ogled čudovite jame ter Csabi za organizacijo drugega dneva.

2014-05-17_2987

Full Gallery

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja