Jama pred Kotlom

Matarsko podolje velja v Sloveniji za eno od področij z najvišjim številom obiskov jam in jih premore kar nekaj s spiska obveznih jamarskih destinacij. Verjetno se jih prav zato v zadnjem času loteva čedalje več jamarjev iz drugih dežel, ali pa so se lokalni jamarji teh jam že preprosto nažrli. Kakorkoli že, zaradi vseh izvenserijskih posebnosti, se te jame vsakomur prav lepo vtisnejo v spomin. Slikovito podolje z juga objema Slavniško pogorje, v katerem se, s preko 1000 metrov nadmorske višine, šopiri vrh Slavnik z nezgrešljivo anteno na vrhu. Družbo mu delajo še številni nižji vrhovi in udori, med njimi pa je za našo zgodbo najbolj pomembna kotlina Kotel.

The entrance to the Jama pred Kotlom.

Vhod v Jamo pred Kotlom

Ob njenem robu se nahaja vhod v Jamo pred Kotlom, ki je bila znana že dlje časa. Doživela je vsaj dva obiska, vendar raziskovalcem ni uspelo prodreti globje od 90. metrov. Kasneje sta se jame lotila Claudio in Stojan iz JOSPD Trst, našla prehod v oknu brezna in po številnih akcijah ter iskanjih po nadaljevanjih pridno poglabljala jamo, a se tudi ustavljala pred na videz nerešljivimi ugankami. Kasneje sta s pomočjo jamarjev JD Dimnice uspela razrešiti še zadnja vprašanja in jamo so po dvajsetih akcijah zaključili na globini 404 metrov. S tem je jama postala najglobja jama v jugozahodnem delu Slovenije in ta rekord drži še danes.

The seemingly unsolvable puzzles.

Na videz nerešljive uganke

Zanimivo pri tem je, da raziskovalcem med številnimi akcijami ni uspelo pritisniti niti ene fotografije iz te jame. Še najbližje temu sta bila Claudio in Franci med povratkom iz globin, takole pa Claudio opiše ta dogodek: “Kot je to v navadi, sva povabila na ogled jame našega prijatelja Francija Malečkarja. Digitalnih fotoaparatov takrat še ni bilo na obzorju, s Stojanom nisva nikoli fotografirala po jamah, Franci pa se je kar podvizal in s seboj vlekel manjši fotoaparat. Spust je potekal brez večjih problemov in Francijev fotoaparat je pridno počival na dnu manjše torbice. Po krajšem počitku na dnu jame, smo se lotili plezarije in Franci se je takoj lotil fotografiranja ter pri tem pridno vztrajal. Po dobri uri plezanja je Franci še vedno “bliskal”. Sistematično je splezal par metrov in zatem “blisk” in tako nadaljeval do izhoda iz jame. Filma ni nikoli zamenjal, krepko pa je presegel 36 posnetkov, kolikor je za tiste čase zmogla normalna “mašinca”. Ko sem o tem razmišljal, mi je bilo jasno, da je Franci izumil nov sistem počitka pri plezanju daljših vertikal in da bo s fotografijami bolj slabo. Je pa novi sistem dobro vplival na naše mišice. Res je, da smo se iz jame vrnili bolj pozno v noč, nismo bili pa prav nič utrujeni. Na Francijeve fotografije pa še vedno čakava.”

One of the most attractive views, in an otherwise not very pretty cave.

Eden izmed atraktivnejših pogledov, v sicer ne prav lepi jami

Jama je nato samevala vse do lanskega leta, ko so bili madžarski jamarji trdno odločeni, da jo bodo opremili in raziskali kar na hitro, čez vikend. Mislil sem, da bi izkoristil njihovo opremo in se v manjši ekipi zapeljali do dna, vendar so akcijo prehitro zaključili pa tudi dna niso dosegli. V začetku marca se je končno našlo malce več optimizma, saj je Jamarska reševalna služba organizirala reševalno vajo iz globine 300 metrov. Opremili so tudi zadnjih 100 metrov in na naši foto ekipi je bilo le, da se zberemo in iz globin končno privlečemo kakšno fotografijo.

Ines in the transition where researchers fought their way into the lowest parts.

Ines v prehodu, kjer so se raziskovalci prebili v najnižje dele

Na žalost je bila možno obiskati jamo na točno določen datum, saj je bilo treba jamo čimprej razopremiti. Zaradi tega sta Mojca in Bole akcijo prešpricala z opravičilom, se je pa po dolgem času v jamske globine spet spustila Ines. Poleg Mihe se je na akcijo pogumno prijavil še Janez, z dodatno pomočjo Zdenke in Bonija pa je bilo jasno, da fotke tokrat zagotovo bodo. Roka smo raje pustili pri miru, zaradi naglice je želel čimprej na dno po stotko (100 metrov vrvi) in ven, kar pa se je na koncu vsaj približno tako tudi izteklo.

The alpine character of the cave.

Visokogorski značaj jame

Nedeljsko jutro smo začeli z obveznim kofetkanjem v Kozini in se še ob dokaj normalni uri zbrali pri lovski koči. Če ne bi Miha pozabil vrvne zavore in si jo na veliko srečo pri Kristjanu iz Kozine zatem sposodil, bi verjetno v jamo krenili še prej. A kot se je kasneje izkazalo, so nas upočasnjevale razčlenjenosti stopenj in številna prepenjanja, kar je po drugi strani nudilo dovolj časa za sprotno fotobeleženje. Nekje na 250 metrih globine je Janez zaradi znakov bolezni odnehal in se z Zdenko odpravil ven, nas pa sta čakali še edina lepo okrašena dorana in impozanten, z blatom zametan tunel.

Ines among the flashy colored limestone formations.

Ines med kričeče barvnimi kapniškimi tvorbami

V dvorani se visokogorski značaj jame končno olepša s konkretnimi kapniškimi tvorbami, ki pa z intenzivno rdečo barvo niso najbolj fotogenične. Tu in tam se prelivajo tudi običajne marelične in mlečne barve, a se kmalu končajo in prevesijo v zaključni, z blatom obloženi rov velikih dimenzij. Dno jame ni ravno slikovito in bolj spominja na zaključek prebavnega trakta, vendar je dosežena globina odtehtala ves trud raziskovalcev. Že takrat pa so razmišljali o novih raziskavah in možnih nadaljevanjih. Ponujajo se praktično na vsakem stičišču rovov, potrebna je le volja za raziskovanje novih globin.

The lowest muddy passage of large dimensions.

Najnižji blatni rov velikih dimenzij

Po hitrem okrepčilu in krajšem afnanju pred fotoaparatom smo se hitro odvlekli 150 metrov višje in vmes fotografsko beležili vtise. Roku se je s stotko še vedno precej mudilo in je primerno natovorjen prvi zapustil prizorišče, z Ines pa sva mu umirjeno sledila ter tu in tam pritisnila kakšno fotografijo. Po duhamornem premagovanju ožin in kratkih stopenj sva pri vhodu v jamo počakala še na otovorjenega Miho, Boni pa si je zaradi težav z opremo vzel še urico več.

Ines fighting the ropes.

Ines med bojem z vrvmi

Zaključek v poznih urah ni bil tak kot ponavadi. Pizzerije so bile namreč že vse zaprte, zaspanost je že trkala po glavi, le na kratko smo se lahko poslovili in odpeljali domov. A tokrat, tudi s fotografijami…

Full Gallery

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja