Fosilni rovi v Davorjevem breznu

Nazadnje smo se po breznu potikali dobro leto nazaj, dovolj dolgo, da se je v tem času zvrstilo kar nekaj raziskovalnih dogodkov, primernih za nova foto beleženja. Predvsem je pohvalno to, da vmesnega sifona ni več. Zdaj zadostuje le še spodnji del neoprena, to pa se pozna predvsem na teži transportk. Na zadnjo slabo zastopano foto ekskurzijo, ko sva se matrala sama z Ines, je ostal le še bled spomin. Tokratna številčnejša zasedba z Boletom in Mojco ob mednarodni Alexovi podpori je obetala več fotografske svobode in lažje osvetljevanje, kar pa je bilo v višje ležečih fosilnih rovih skorajda neizbežno. Ti rovi so pravzaprav ostanki prvotne poti, ki si jo je izborila voda, še preden se je umaknila na zdajšnji nivo. Lahko so neprijazno blatni, okrancljani s kapniki, polni ožin in prostornih rovov, lahko dostopni ali pa premagljivi le z obilico plezarije, kakršni so ti v Davorjevem breznu.

2012-08-10 IMG_2928

Prvega smo se lotili v rovu pred sifonom, v katerem se prav na koncu, prek krajših stopenj in blatnemu drajsanju po ozkih rovih skrivajo gozdički helektitov. Načeloma takšni biseri v obilno zasiganih jamah precej neopazno spolzijo mimo jamarja, tukaj pa je to tista pika na i, zaradi katere se z veseljem vrneš v odročne rove.

2012-08-10 IMG_2986

Naslednji rov nam je že postregel s kapitalnimi primerki. Je pa bilo tudi občutno več blata, ki smo si ga ves čas pridno spirali v nižje ležečem vodotoku. Kot v prejšnjem, so tudi v tem rovu takšne posebnosti, zaradi katerih se boš z veseljem v prihodnje spet vračal. Tokrat bel steber z makarončki na blatni podlagi…

2012-08-10 IMG_3002

In pa škornji… khm, prej blatne kepe…

2012-08-10 IMG_3005

Za konec nam je ostal še največji in najprostornejši rov, ki je pravzaprav le vrhnji del meandra velikih dimenzij. Po blatnem rovu smo se vzpeli okoli 30 metrov in se navduševali nad močjo nekdanjega vodnega toka. Sodeč po fasetah in ogromnih rovih je tu pred nepredstavljivimi leti drla ogromna reka.

2012-08-10 IMG_3035

Po nadelanih prečkah smo se pod stropom ogromnega meandra premikali bolj po polžje, saj je pri takšni procesiji kar precej čakanja. Ko jamar pred teboj poskuša preplezati raztežaj, mu moraš vrv, na kateri je vpet, pustiti kar lepo pri miru. Ob nezaželenem gibanju mu lahko koncentracija popusti, noga zdrsne in oprimki izginejo. Nič kaj prijetno.

2012-08-10 IMG_3049

Po nekaj ovinkih nas je čakalo novo presenečenje, morda še večje kot je bilo navdušenje nad prostornim rovom. Visoko pod stropom so se bohotili neugledni kapniki, ki so ob določeni osvetlitvi zažareli v vsej svoji oranžni lepoti. Na žalost ne vem, katere primesi jih naredijo tako posebne, so pa v takšnih količinah gotovo precej redek pojav v naših jamah.

2012-08-10 IMG_3100

Ko je zmanjkalo vrvi smo nekako ugotovili, da naprej pač ne gremo. Prosto bi morali preplezati nekaj blatnih polic v preširokem meandru, kar pa bi bilo za ta dan povsem preveč. Rov bi nas drugače krožno pripeljal nazaj v višje ležečo dvorano, a smo jo rajši ubrali nazaj po isti poti in se po 13. urah jamarjenja utrujeno izvlekli iz podzemlja.

2012-08-10 IMG_3111

Full Gallery

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja