Čuk v Macoli na Kaninskih podih

Kot že vsako leto doslej, se je tudi letos sredi avgusta po kaninskem pogorju odvijala množična jamarska aktivnost. Vsa slovenska društva, nekatera tudi iz tujine, ki so z raziskovanji tu že tradicionalno prisotna, v dolgih poletnih dnevih izkoristijo čudovite vremenske pogoje za izvedbo taborov. Načrtov je vedno veliko in rezultati praviloma ne izostanejo. Letošnji vrhunec prav gotovo predstavlja dosežek Društva za raziskovanje jam Ljubljana s povezavo dveh tisočmetrc, Renejevega brezna in Brezna rumenega maka.

Pogled na Kaninske pode izpred koče Petra Skalarja

Slednje je bilo raziskano do magične globine že v letu 2017, poleg nje pa so jamarji iz številnih društev na večno lestvico najglobjih dopisali še dve, Brezno Hudi Vršič na Rombonskih podih in brezno Macola (Huevos-Jarak), ki se nahaja v bližini jamarskega bivaka. O zadnjih raziskavah v teh breznih je bilo obširneje objavljeno v reviji Jamar št.15, 03/2018, kjer praviloma ne objavljamo le golih besedil. Fotografije raziskovanj so zato precej priporočljive, na žalost pa pogosto izostanejo, saj se večina raziskovalcev temu početju ne posveča dovolj pozornosti. Razumljivo, prostor v transportki in predvsem čas sta namenjena raziskovanju, zato je vsaka dodatna krama, ki poleg vsega ta čas tudi jemlje, na dnu prioritetne liste.

Pri jamarskem bivaku

Takšnim zagatam se je seveda mogoče izogniti z akcijo, namenjeno le fotografiranju. Za članek o Macoli je bil razpoložljivi foto material precej pičel, zato sem obljubljal, da z ekipo poskrbim za manjkajoče. No, čas je tekel, članek z obstoječim materialom smo kljub temu objavili, do fotografske akcije pa je prišlo šele letos, a bolje pozno kot nikoli. Bistveni del akcije je bilo fotografiranje velikanske 450 metrov globoke vertikale Čuk, ki se prične kmalu za bivakom na globini okoli 520 metrov, kar pa nam bi uspelo več, pa bo le pika na i. Vabilu sta se odzvala Miha, ki je zaradi tega žrtvoval akcijo v Ledenko, in Nina le kot površinska podpornica. Številčno šibka sva vseeno upala še na kakšno dodatno pomoč in se pač pustila presenetiti na dan odhoda.

Pot do koče Petra Skalarja

Pot do Macole se je pričela v petek popoldne iz Ljubljane z nočnim postankom v Bovcu in lovljenju najbolj zgodnje gondole na Kanin. Precej otovorjeni smo se oglasili pri številčni druščini v koči Petra Skalarja in se po kratkem postanku pod vodstvom Nine prebijali čez Kaninske pode do vhoda v Macolo. Najino skrb glede dodatne pomoči je razblinil Matjaž, katerega sva uspela prepričati, da se nama pridruži, v bivaku na -520 pa so nas čakali še trije zainteresirani pomagači. Torej, pomočnikov več kot dovolj.

Dogovarjanja v bivaku

Do globine -300 m si sledijo številne kratke stopnje in ožine, ki so raziskovalcem onemogočale enostavna odkritja. Nekaj let je trajalo, da so uganke različnih težavnosti o nadaljevanjih ugodno razrešili in v letu 2016 prodrli do globine 450 m. V teh delih so stopnje daljše in jama se lepo odpre vse do večje dvorane Expo, kjer je urejen bivak. Tu smo se srečali z Jerico, mlajšim Benkom in Maffijem, ki so prejšnji dan iskali možna nadaljevanja nižje v Čuku. Maffi ga je od vseh nas najbolje poznal in bil zaradi tega avtomatično dodeljen naši ekipi. Medtem, ko sta mlajša dva zagrizla v prve metre vrvi proti izhodu, smo se strinjali, da bo najboljša pozicija za fotografa slabih 100 metrov nižje, bližji jamar na posnetku se bo ustavil okoli dodatnih 20, oddaljeni pa še 100 metrov globje.

Vse faze iskanja primernega prostora za fotoaparat – vpneš, posvetiš, postaviš. Foto: Matjaž Milharčič.

Načeloma je vse potekalo po planu. Maffi in Miha sta morala še dodatno opremljati smer v Čuku, z Matjažem sva v tem času naštudirala osvetlitev zgornjega dela, sam pa sem se spopadal še z vpenjanjem stativa in položajem fotoaparata. V tako ogromnem prostoru je komunikacija brez radijskih postaj seveda nemogoča, viseti na sidrišču z vso vpeto kramo in pri tem narediti še kakšno uporabno fotko pa skorajda na meji izvedljivega.

Prvih 150 metrov vertikale Čuk …

… in detajl spodnjega dela.

Po nekaj poskusih, popravkih, eksperimentiranjih in nazadnje končnemu navdušenju smo vse skupaj z daljšim postankom zaključili v bivaku in se v pozni uri odpravili proti izhodu. Maffi je bil zaradi nekajdnevnega uživanja v jami opravičen dodatnega foto udejstvovanja, mi trije pa smo med povratkom poskusili poloviti še nekaj tistih pik na i.

Ena lepših vertikal v zgornjem delu jame.

Iz jame smo izstopili že precej v nedeljsko noč. Maffi in Matjaž sta se odpravila do bližnjega jamarskega bivaka, naju pa je precej otovorjena čakal še daljši sprehod do koče in zaslužen počitek. V dopoldanskih urah je bil planiran še obisk prvih 200 metrov Skalarjevega brezna, a je nekaj fotografske opreme še ležalo pred vhodom v Macolo. Roko na srce, precej prijetneje je bilo dan zaključiti s kramljanjem o pomembnih jamarskih stvareh, se nastavljati prijetni gorski klimi in sproščeno zaključiti z akcijo. Za Skalarja pa bo seveda še čas, baje že novembra.

Še enkrat nazaj do Macole po fotografsko in ostalo opremo.

Tokrat so pri fotkanju pomagali Miha Staut, Matjaž MIlharčič in Grega Maffi, brez katerih te zgodbe zagotovo ne bi brali. Hvala vsem!

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja